Pisalo se je leto 1989, ko smo izvedeli za novico, da se Gasilsko društvo Izola odpravlja na Triglav z namenom, da izvede poseben podvig. Nameravali so namre? na vrhu Triglava izvesti vajo scala Italiana, ali po naše prosto stoje?a lestev. To se je tudi zgodilo. leta 1989, so stvar tudi izpeljali. Koliko ?lanov je štela odprava ni znano, vemo pa, da so se tega podviga udeležili tudi nekateri ?lani našega društva. Ta udeležba pa je rodila nove zamisli in ideje, ki so se stopnjevale in tako se je naš takratni poveljnik Marko Mo?nik navdušil za še ve?ji podvig.
Beseda je dala besedo in tako je prišlo do realizacije. Leta 1990 so se sestali poveljujo?i gasilci: Marko Mo?nik, Marko Obid, Ivan Rojc ter Vinko Kljun in se pri?eli dogovarjati. Zamisel so spravili na papir, jo predstavili ?lanom našega društva in stvar je bila takoj z navdušenjem sprejeta.
Kmalu zatem je zasedal upravni odbor, nekaj dni pozneje pa smo bili s tem že seznanjeni vsi ?lani društva. Novico smo z veseljem sprejeli in dolo?ili datum odhoda. Kot bi trenil, je novica o nameravanem vzponu na Triglav odjeknila po Cerknem v nekaj urah. Zamisel poveljnika je slonela na tem, da prekosimo rekord Izole iz leta 1989, in to vsaj za en meter, ?e ne ve?.
Gasilsko društvo Izola je s svojim podvigom izmerilo 9 metrov in nekaj centimetrov. Lotili smo se in tudi više prišli. Gasilsko društvo Izola nas je vzpodbudilo, da smo vso stvar resno vzeli v roke in jo izpeljali boljše, kot smo pri?akovali. Ves avgust leta 1990 so potekale intenzivne priprave glede sponzorjev, medijsko TV-Koper in, ?e bi še kdo kaj zraven dal. Poveljnik Marko Mo?nik je sklical sestanek, dolo?ili smo datum vaje in datum odhoda, stvar je stekla. Navdušenja ni manjkalo. Vajo smo ve?krat ponovili in se v tem tudi primerno izurili, kajti ta vaja je zahtevala ve? kot normalna vaja Scala Italiana. Ta znaša 9 m in nekaj malega. Mi pa smo hoteli prekositi Gasilsko društvo Izola. Iz Gasilskega društva Nova Gorica smo si izposodili še en del stikalnih lestev, tako, da je vsa stvar postala še resnejša.
Napo?il je dan odhoda, in sicer 9. 9. 1990. Bila je nedelja. Zbrali smo se zjutraj ob 4. uri 30 minut pred gasilskim domom v Cerknem. Do 5. ure se nas je zbralo natan?no 33. Ob 5. uri in 5 minut smo odpotovali z vso opremo, in sicer: 5 kosov lestev, 8 kosov novih vrvi, ter 10 kg težko mortadelo, ki jo je kot sponzor daroval MIP Gorica.
Pot v Zadnjici smo vzeli pod noge ob 7. uri 25 minut. Po?asi, z zelo umirjenim korakom smo za?eli naš vzpon proti Doli?u. Imeli smo prekrasno vreme in son?ni žarki so kaj kmalu zažareli v naših o?eh, saj je dva ali tri dni pred našim podvigom zelo deževalo, v soboto popoldne, pred dnevom odhoda, pa je zapihala burja in vreme se je izboljšalo, precej se je ohladilo, Triglav in Kredarica pa sta dobila prvo snežno odejo tiste prihajajo?e jeseni. Ob nekaj postankih, smo ob 10. uri in 30 minut le prispeli do planinske ko?e na Doli?u, kjer smo imeli uro po?itka in brezalkoholno okrep?ilo iz nahrbtnikov. Ob 11. uri in 30 minut smo krenili dalje. Pot je bila iz koraka v korak napornejša in zahtevnejša. Toda, ker cerkljanskih gasilcev ne more ustaviti ne dež, ne sneg, ne to?a, ne grom, nismo klonili in tako smo ob 14. uri in 30 minut prispeli na vrh našega o?aka Triglava.
Nenapovedano in nedogovorjeno nas je tam gori pri?akal Trio Motor?ki iz Savinjske doline. Ko so ugotovili, kaj nameravamo, so bili tako navdušeni, da muzike ni zmanjkalo niti za kan?ek. Najprej je sledil kratek oddih, strokoven dogovor in krst vseh tistih, ki so bili ta dan prvi? na vrhu Triglava, med temi sem bil tudi sam. Ko je ura tri tekla - popoldne seveda. Torej, podvig se je za?el. Sklopili smo lestve, privezali osem vrvi, katere sta obvezno morala držati po dva ?lana. Izmerili smo dolžino na tleh s korajžnim Janezom Moškatom vred. Kjer naj bi bila višina njegove ?elade, se je namerilo to?no 14 metrov in 22 centimetrov. Tako je bil za tiste ?ase naš Janez najvišji bivši Jugoslovan. ?as je napo?il in za?elo se je zares. Poprijeli smo za vrvi, sklopljena lestev je že ?akala na znak poveljnika in vsi smo napeto spremljali in pri?akovali ta veli?asten trenutek. Vsak sodelujo?i je to?no vedel svojo nalogo, trio Motor?ki je veselo igral, kamera in fotoaparati so bili uprti v dogajanje in na znak piš?alke se je lestev pri?ela dvigati.
Po nekaj sekundah je lestev tudi stala, z bistrim o?esom odgovornih jo je bilo potrebno le še postaviti v 100% vertikalo, gledano z vseh zornih kotov. Po to?ni oceni je Janez dobil znak za plezanje. Korajžno se je oprijel klinov in kot bi trenil je bil na vrhu. S seboj je imel tudi drobnejšo cev, po kateri je iz brenta?e doma?e izvedbe pritekla tudi vinsko obarvana voda. Sledil je njegov sestop in spust lestve na tla. Po nekaj minutah je bila stvar sre?no kon?ana in izpeljana. Sledil je velik aplavz, stiski rok in ?estitali smo drug drugemu za tak dosežek.
Ura se je bližala 15.30 in pri?elo se je obla?iti. Razrezali smo 10 kilogramsko mortadelo ter jo ob dveh ali treh kilogramih kruha tudi z užitkom pojedli. Padla je komanda, da pospravimo opremo in se odpravimo v dolino. Vra?ali smo se po isti poti nazaj proti Doli?u, kjer smo imeli ve?erjo in preno?iš?e.
No? je hitro minila, posijali so prvi son?ni žarki in rodilo se je prelepo jutro, 10. september 1990. Bil je ponedeljek. Bližal se je ?as odhoda, a nikomur se ni ni? mudilo. Okrog 9. ure pa smo se le pri?eli po?asi odpravljati nazaj v dolino Zadnjice, kjer so nas ?akali avtomobili.
Zapisal: Ivo Bavcon
Foto: Arhiv PGD Cerkno
{gallery}Triglav30let::::0{/gallery}